OBISK NJENEGA STANOVANJA

Vse odkar sem se davnega leta 2008 sprehodil po Versaillesu in užival na vsakem koraku ob takratni razstavi Karla Lagerfelda, sem zaljubljen v veličino dela znamke Chanel in njihovo tradicijo. Kar me vsakokrat posebej znova prevzame, je, kako so zvesti lastni identiteti znamke in čeprav venomer povsem revolucionarizirajo in postavijo nov trend, ki mu sledijo preostali, sledijo kodom iz življenja Gabrielle Chanel in se mi prav zato zdijo tako zelo pristni in blizu moji osebnosti.

In kje drugje bi lahko bilo več kodov zbranih na enem mestu kot prav v njenem stanovanju, v katerem je še kako čutiti utrip te neponovljive inspiracije stila vse do danes. Zato sem si vse od leta 2008 še kako želel, da bo napočil dan, ko bom tudi sam lahko vstopil v to energijsko nabito oazo duha velike Mademoiselle, ki še danes postavlja vse glavne smernice v modnem svetu in svetu draguljev ter parfumsko kozmetične industrije. Gabrielle Chanel je svoje stanovanje namestila v drugem nadstropju ulice 31 Rue Cambon. Tam je ustvarila dekor, ki je bil brezčasen, baročen in harmoničen, vabilo, da se odpravi na potovanje, ki odraža njena umetniška prijateljstva in odpira vrata njeni domišljiji. To edinstveno navdihujoče mesto, ki je odlično ohranjeno vse od njene smrti v letu 1971 in ga je Ministrstvo za kulturo v letu 2013 umestilo med zgodovinske spomenike, ponuja fascinanten vpogled v osebnost Mademoiselle Chanel. V intimnosti tega vesolja, kjer je vsak predmet nabit s pomenom, lahko razvozlamo bistvo sloga, katerega kode, njihovo nenehno poglabljanje in obnavljanje pričajo o neskončno sodobnem jeziku. Gabrielle Chanel je v tem razkošnem bivaku, ki ga je tako skrbno opremila, pustila prosto pot svoji domišljiji, priklicevala spomine, fascinacije in vraževerja, medtem ko je kopičila predmete, ne da bi pri tem kdaj žrtvovala eleganco, in potrdila, da drži: »Notranjost je naravna projekcija duše.«

Z značilno svobodo in drznostjo je izbirala pohištvo in predmete, ki so izzvali izjemna križanja med obdobji, slogi in civilizacijami, kosi iz stare Grčije in Egipta se postavljajo ob bok tistim iz Kitajske, kjer nikoli ni bila, in Benetkami, ki jih je obiskala prvič s prijateljema Misio in Joséjem Mario Sertom poleti leta 1920, ki so postale ena njenih najljubših destinacij, pa tudi predmete iz 18. stoletja in umetnine iz njenega obdobja. Z orkestracijo te izvirne umetniške partiture je izrazila daljnosežnost svoje radovednosti in svojega eklekticizma. Lepota kitajskih lakiranih paravanov, veličastnost lestencev iz kamene strele in baročnih ogledal poudarjajo preprostost naravnih materialov, mehkobo in globino tonalitet, s tiho prisotnostjo knjig. Sem se je Gabrielle Chanel umaknila, da bi delala, brala, sanjarila, počivala, kosila in se zabavala v ozkem krogu tesnih prijateljev, tu je živela čez dan, preden se je vrnila v svojo sobo v hotelu Ritz. Stanovanje, v katerem je Mademoiselle še vedno prisotna, pa je še naprej neizčrpen vir navdiha za ustvarjalne svetove Chanel, pa naj gre za modo, parfume, lepoto, urarstvo ali nakit. Od barv in vdzušja do umetniških predmetov in pohištva, vse kaže na bistvo edinstvenega sloga. Simbol in hrbtenica hiše je stopnišče s svojimi modernističnimi poudarki, na vrhu katerega je Mademoiselle Chanel pogosto sedela in neopažena gledala svoje modne revije, kar je popoln uvod v tako znamenito stanovanje. Kot zgodovinski spomenik vodi od pritličja do salonov visoke mode v prvem nadstropju, nato do stanovanja in studijev za kreiranje, ateljejev v zgornjih nadstropjih. Zasnovano v najčistejšem art dekoju, z geometrijskimi linijami črne ograje iz kovanega železa, stopnicami, prekritimi z bež preprogo z robovi, poudarjenimi v umazano belem odtenku, stenami obrobljenimi s celotno dolžino ogledal, pomnoženimi odsevi in difraktiranimi zornimi točkami v maniri kubistične slike, s čimer je stopnišče nič drugega kot estetski manifest, ki napoveduje slog, ki slavi prefinjeno čistost in razkošno strogost. V drugem nadstropju velika dvokrilna vrata, prekrita z ogledali, označujejo prag v zasebno sfero oblikovalke, ki se odmika od modernizma stopnišča. Štirisobno stanovanje s predsobo, salonom, delovno sobo in jedilnico.

Gabrielle Chanel se je odločila, da ne bo spala v njem in je vsak večer zapustila ulico Cambon ter se vrnila v hotel Ritz, ki je v zameno vsako jutro poklical hišo Chanel, da bi si zagotovil, da bo oblak njenega znamenitega parfuma No5 poškropljen po stopnišču pred njenim prihodom. Veličasten prikaz načina, kako si je Gabrielle Chanel zamislila dekor svojega vsakdanjega življenja, je vhodna dvorana, tako kot predsoba daje ton stanovanju. V nasprotju s strogo neobremenjenim prostorom stopnišča nas predsoba potopi v teatralen univerzum, baročni in elegantni ambient, katerega prefinjenost je očitna takoj. Edina vez med stopniščem in stanovanjem so ogledala, ki obdajajo stene stopnišča, pa tudi stanovanja in vhodnih vrat. Lakirani paravani, ki pokrivajo stene predsobe, se tako kot ogledala pojavljajo v vseh prostorih. To je bila prva estetska »ljubezen na prvi pogled« Gabrielle Chanel. Odkritje, ki ji je vzelo dih in s čimer se je zahvalila Arthurju Boyu Capelu. Od takrat naprej je zbirala kitajske lakirane paravane, dokler jih ni imela kakšnih dvajset. Ustrezali so njenemu nomadskemu duhu in ji sledili v vsako njeno prebivališče.

Nanje je gledala kot na način, kako »ponovno urediti svojo hišo kjerkoli«, jih je razvijala ali zlagala glede na njene potrebe, nikoli jih ni obotavljala razčleniti in jih je celo preoblikovala v okrasne plošče, včasih pa nanje celo pripela risbe svojih prijateljev Jeana Cocteauja in Christiana Bérarda, tudi sama jih je retuširala s čopičem, namočenim v zlato. Nepremična popotnica skozi to idealizirano Kitajsko, katere nežnost je tako občudovala, je ure in ure razmišljala o motivih, feniksi, kamelije, pokrajine, jezdeci, ideogrami, vsi v zlatu in lesketajočih se barvah, ki so lebdeli po vijolično rdečih ali globoko črnih lakiranih površinah. Srce stanovanja je soba, v kateri je Gabrielle Chanel preživela veliko dolgih ur. Sobo, ki jo je imela za branje, kjer je sprejemala prijatelje, delala in ob priložnostih pozirala velikim fotografom (Cecil, Beaton, Louise Dahl. Wolfe, Douglas Kirkland …). Zavese so bile odgrnjene, zatemnile so dnevno svetlobo in odrezale njen svet od realnosti Pariza, tukaj so ji postregli čaj, brala je časopise, vedno obdana s sveže rezanim cvetjem in odšla šele ob koncu večera, ko se je vrnila v svojo sobo v hotelu Ritz. Tu je zabavala vrsto svojih tesnih prijateljev, Misio Sert, Jeana Cocteauja, Salvadorja Dalíja, Pabla Piccasa, Christiana Bérarda, Igorja Stravinskega, Sergeja Diaghlieveja, Colette, Louise de Vilmorina, pa tudi igralke, ki jih je oblačila in so postale njene prijatelji, vključno z Marlene Dietrich, Anouk Aimée, Jeanne Moreau, Romy Schneider in Elizabeth Taylor. V salonu je večina njenih najljubših predmetov, njene knjige, njeni talismani, njeni zložljivi paravani, njen kristalni lestenec, ki nosi tudi kovani dvojni c, nikakor pa ne smemo pozabiti na njen ogromen kavč. Elementi ujeti v skrivni dialog, katerega ključe je imela le ona. Notranja dekoracija stanovanja Gabrielle Chanel je koherentno vesolje, polno simbolov in zgodb, ki vodijo nazaj do njene poti skozi življenje, njenih številnih srečanj, ljubezni, njenih otroških sanj in konec koncev odraslih želja. Spominja tako na Benetke in na zlato Torcella in Svetega Marka, stene salona, obdane s platnom, ki ga je dala pokriti z zlato barvo, spominjajo na freske njenega prijatelja Joséja Marie Serta. Medtem ko vse štiri prostore v stanovanju osvetljujejo kristalni lestenci, je velik lestenec v salonu poln znakov in simbolov. Med obeski, izrezanimi iz kamene strele, ametista in dimljenega kremena bo detajlni opazovalec lahko zaznal črko G kot Gabrielle, dvojni C, B za Boya Capela in celo W za vojvodo Westminstrskega, ter znamenito 5, njeno srečno število, kot tudi cvetove kamelije. Čeprav se ne ve, kdo je ustvaril to čudovito stvaritev, smo lahko prepričani, da je pri njeni kreaciji sodelovala Gabrielle Chanel.

Gabrielle Chanel je najraje sedela na kavču iz semiša v bež barvi. Želela je, da ima ta sedežna garnitura izjemne razsežnosti, da je dovolj udobna za delo, branje, počitek in za zbiranje tesnih prijateljev med dolgimi pogovori (naslanjači nasproti nje so bili rezervirani za obiskovalce, ki niso bili del tega intimnega kroga). Delno kavč, delno kot prestol, čigar blazine so prešite iz semiša kot znamenita torba 2,55 ustvarjena februarja leta 1955. Kar zadeva globoko bež barvo semiša, spominja na moškost in barvo mokrega peska na plaži v Deauvillu, kraju, ki ga je rada obiskovala. Tudi fotelj in lesen stol iz 18. stoletja z nizkimi sedeži krasi bež semiš v svetlejšem odtenku. In trenutek, ko sem se sam lahko usedel na ogromno zofo, je bil zame, kot da je ob meni sama Gabrielle, z vsemi tisočimi detajli in zgodbami, ki sem jih skozi vseh 15 let sodelovanja spoznaval in zaznaval tako zelo emotivno. Kaj reči drugega za konec tako edinstvenega obiska, kot da sem se po vseh letih čudovitega sodelovanja z znamko, še toliko bolj lahko prepričal, kako zvesta je danes pri svojem ustvarjanju znamka lastni zgodovini, življenju Gabrielle Chanel, in zato toliko bolj cenim stvaritve, ki dodelane prihajajo s podpisom znamke vsakodnevno.