RUSKI VPLIV, KI ODSEVA ŠE DANES

Sprehod skozi Grand Palais ob odkrivanju aktualne kolekcije visokega nakita znamke Chanel me je letos sredi poletja popeljal v Rusijo. Ne le z drobnimi detajli pšenice in ogledali baletnih šol ali mogočnih uokvirjenih ogledal z dvojno orlovsko glavo, ki so simbolizirala nekdanjo imperialistično velesilo, temveč z vsakim najmanjšim detajlom ter svetlobo in vezeninami, ki so bile tako zelo všečne stvariteljici znamke Gabrielle Chanel. Steklenička parfuma, ki je močnejša od njenega bistva, mala črna oblekica, pletena obleka, ki gladko objema telo. Zdi se, da je Gabrielle Chanel naravno umeščena v to skupino modernistov, partizanov ekonomije sredstev, ki jim je »okrasitev zločin«. Vendar je ob tem treba pozabiti, da je bila še kako večplastno bitje in da je oboževala, kakor jih je tudi odstranjevala, najbolj plemenite baročne kreacije, razkošne okraske, zlato, kristal, Istanbul in Benetke. Za njo se je vse najprej rodilo v želji, učinku srečanj in strasti. In prav v tistem letu ji je Ernest Beaux (parfumer ruskih carjev) ustvaril revolucionarno formulo številka 5, da je njena moda prevzela tudi ruski poudarek. Za to spremembo, ki sta ji sledili eleganca in preudarnost, je bil seveda veliki knez Dmitri Pavlovich, bratranec carja Nikolaja II., ki je bil zapeljivi mladenič s svetlimi očmi. Gabrielle Chanel je spoznala velikega kneza leta 1911 in se z njim znova povezala v Biarritzu leta 1920. Imela sta kratko, a intenzivno afero. Padli junak z enega najbogatejših evropskih dvorov ji je predstavil celotno vesolje motivov in dizajnov, ki so kasneje odmevali v njenih stvaritvah. Prijateljstvo, ki ga je vzpostavila tri leta poprej z Misio Sert, »kraljico modernega baroka«, ki je živela svoje življenje sredi bizarnosti, z bisernimi maticami, je že, če govorimo v jeziku glasbe, predstavila prve note slovanskih tem v življenju Chanelove. Njena goreča strast do Dmitrija je tej temi dala novo intenzivnost, ki jo je še dodatno razvila s srečanji s številnimi umetniki, ki so bežali pred rusko revolucijo, najprej Stravinski, za njim pa Diaghilev, katerega podvige je kasneje podpirala, pa tudi plesalci in koreografi ruskega baleta, Léonide Massine, Serge Lifar in Boris Kochno. To je le nekaj junaških obrazov eksodusa, ki je preplavil Evropo, zlasti Francijo in Pariz. Pevci in umetniki, igralci in glasbeniki, admiral in spremenjeni aristokrati so se zaradi okoliščin vsi znašli v novih okoljih v vsakršnem pomenu besed, bili so to degradirani princi, velike dame so prodajale cvetje, oficirji garde in admiral cesarske flote so postali natakarji, kuharji in portirji, kot je tedanji čas opisal Joseph Kessel v knjigi Princes of the Night leta 1927. Nekateri so se pripeljali vse do nekdanjih letovišč, kot je Biarritz, kjer se je nastanil sam veliki knez Dmitri, ali do Nice, ki je pozneje postala dom osupljive katedrale Tsarevitch, kakor tudi Isba, ki se je znašla sredi vrtov Valrose. V teh letih se je začel pojavljati »Ruski Pariz«, njegova sveta mesta so bila katedrala Aleksandra Nevskega na ulici Rue Daru, Chaika in restavracija Talisman, avenija Suffren, Petrossian na trgu St. Charles in tako naprej. 16. okrožje in celoten odsek 15. okrožja, ki sta postali zbirališče najbogatejših Rusov, manj srečni med njimi pa so spremenili Boulogne Billancourt, ki je lociran blizu avtomobilskih tovarn, v “Billankoursk”. Ponoči so se vsi zbirali pri Yar, Troïki in Château Caucasien na ulici Fontaine in v četrti Pigalle. V teh barih s štukaturnimi detajli, v Scheherezadi, La Caravelle blizu Champs Elysées, je igrala ciganska glasba, plesalci, čarodeji so ustvarjali skozi noči, dzaradi česar so se zdele noči neskončne in so bili gostje zadržani do zgodnjih jutranjih ur. »Rusi me fascinirajo,« je Coco odločno priznala Paulu Morandu. Besednik njene mode je bil obogaten in preoblikovan, vanj je vnesla dolge tunike, nogavice, krznena ogrinjala in dolge bluze s pasom, modelirane po tradicionalnih roubachkasih.

Leta 1923 je Vogue Paris opazil motive, ki so bili izposojeni od ruskih vezilcev v njeni modi, zato ker je povabila Dmitrijevo sestro, veliko vojvodinjo Marijo Pavlovo, da bi odprli šiviljsko vezilsko delavnico imenovano Kitmir, ki bi zagotavljala ekskluzivno izdelavo od leta 1921 naprej. Velika vojvodinja je rada pripovedovala, kako je bil uspeh teh vezenj tako velik, da se je skrivala pred prodajalkami, ko je obiskala Gabrielle Chanel, ki se je že utapljala v naročilih. Veliki vojvoda Dmitri je svojo ljubezen predstavil tudi nekaterim izgnanim rojakom, princu Koutoussoffu, ki ga je kasneje najela kot zasebnega tajnika. Gabrielle je kmalu zatem začela zaposlovati rusko plemstvo navedeno v almanahu de Gotha kot modele in prodajalke, o tem pa izjavila: »Rusi so ženske naučili, da delati ni nič nečastnega. Moja velika vojvodinja je zame delala kot pletilja.« Gabrielle Chanel ni nikoli odšla v Rusijo, zanjo to ostala država, ki jo je trdno držala v svojih sanjah. Bila je tako zelo očarana nad tem oddaljenim imperijem, da se je odločila okrasiti svoje stanovanje na rue Cambon z ogledalom, ki je imelo kiparsko dovršen okvir dvoglavega orla carske Rusije. Ta simbol je odmeval tudi v naslovu njenega dragega prijatelja Jeana Cocteauja Orel z dvema glavama, ki je pripovedoval zgodbo o romantični drami, postavljeni v domišljijski ruski deželi. In prav iz teh sanj je svoje korenine našla tudi kolekcija nakita Le Paris Russe de Chanel. Dvoglavi orel je v zbirki tega dragocenega nakita izrazito poudarjen, včasih zmanjšan kot le simbol ali oris in v kombinaciji s pravokotnikom, ki spominja na obliko ogledala, kamelijo, ki ustvarja nastavitev obroča ali seva iz središča ogrlice, ki pripada namišljenemu »redu«. Usklajen je z več različicami izbranih motivov iz ruske dekorativne umetnosti, vezenje v svetlih barvah rubačkov, kroji navdihnjeni s kokošnikom (naglavna oblačila iz žameta okrašena z biseri in izrezki), šali, tkanine izdelane s tradicionalnimi motivi in podobno. Ti motivi so navdihnili ognjeni rez ogrlic in glav ornamentov, pa tudi občutljive motive uhanov, velike ogrlice iz bisernega sautoira in drapiranih ogrlic iz rumenih safirjev, granatov, smaragdov in diamantov. V nasprotju s svetlobno jakostjo teh dragocenih draguljev ima kolekcija tudi linijo kompletov s sijočimi kromatičnimi učinki, ki prikazujejo bogastvo tradicionalne izdelave, pa tudi barvito obilico ruskega baleta, s katerim je Gabrielle delila občutek avanture, strasti do inovativnosti, vzvišenosti človeškega telesa, občutek za prijateljstvo in nagnjenost k slavljenju. Praznovanje trenutka, za katerim je veličasten občutek nostalgije. Kot običajna nit skozi življenje oblikovalke, je njena ruska strast doživela epilog, ko je leta 1967 na moskovskem Rdečem trgu predstavila kolekcijo. Gabrielle Chanel se modne revije ni udeležila, a so jo zastopali njeni modeli, ki so ji prinesli šopek pšenice v zahvalo. Eden od njenih najljubših motivov, žitno klasje, ki je povezano z zlatom in soncem ter je simbol sreče, je tudi v tej kolekciji nakita predstavljen kot še ena od tem, ki simbolizirajo Rusijo. Obkrožala se je z nežnimi šopki, ki jih je pridobila od svojih modelov in jih postavila poleg pozlačenih bronastih, ki jih je oblikoval Robert Goosens za njeno stanovanje. Bili so njen drobec te oddaljene države, katere odmevov ni nikoli prenehala zbirati in za katero se je odločila ohranjati jo kot svet njenih sanj.