WILHELM MAYBACH, KRALJ OBLIKOVALCEV

Pred 175 leti se je v Heilbronnu v Nemčiji rodil Wilhelm Maybach. Drugi najstarejši sin tesarja, ki je še kako vplival na razvoj avtomobilizma. To velja zlasti za obdobje, ko je bil sodelavec Gottlieba Daimlerja, dokler ta ni umrl leta 1900. Maybach je imel izjemne tehnične talente, njegovi izumi pa so bistveno prispevali k uresničitvi Daimlerjevih vizionarskih konceptov motorizirane mobilnosti z različnimi prevoznimi sredstvi. Danes njegovo ime živi tudi v znamki Mercedes-Maybach. Augustus Wilhelm Maybach se je rodil v Heilbronnu v Nemčiji. V začetku petdesetih let se je družina preselila v Stuttgart, mesto, v katerem je Maybach utrpel kar nekaj nesreče: njegova mati je umrla leta 1854, le dve leti kasneje pa je izgubil tudi očeta. Družinski prijatelji so si različno prizadevali, vključno s časopisnim oglasom, objavljenim v “Stuttgarter Anzeiger” 20. marca 1856, da bi našli dom za sirote. Wilhelma Maybacha je pod svojo streho v Reutlingenu vzela Bruderhaus (»hiša bratov«), ustanova, ki sta jo vzpostavila protestant in teolog Gustav Werner in njegova žena Albertine. Bruderhaus je vodil tako imenovane sirotišnice, šole in tovarne. Daimlerjevo delo v Reutlingenu je pomenilo začetek produktivnega partnerstva, saj je vodja delavnice hitro odkril in spodbudil Maybachove sposobnosti. Septembra 1869 je bila torej logična posledica, da je mladi oblikovalec sledil Daimlerju, ki je bil takrat imenovan v upravni odbor Maschinenbau-Gesellschaft Karlsruhe. Maybach je deloval na lokalnem oblikovalskem uradu. Leta 1872 sta se oba znova zaposlila in se preselila: Daimler je bil imenovan v upravo družbe Gasmotoren-Fabrik Deutz AG. Maybach je spet sledil Daimlerju in leta 1873 postal vodja Deutzovega oddelka za oblikovanje. Delal je na tem, da je Ottov štiritaktni motor dosegel proizvodno zrelost, že leta 1875 pa je vodil preizkuse s tekočim gorivom in predelanim plinskim motorjem. Leta 1876 je nato Deutz poslal Maybacha na izobraževanje v Združene države Amerike, kjer je prek povezav starejšega brata Karla stopil v stik z izdelovalci klavirjev Steinway & Sons. Leta 1888 sta Gottlieb Daimler in Steinway začela razvoj severnoameriškega trga. Daimler je že pri delu v Deutzu imel vizijo kompaktnega, hitro delujočega motorja z notranjim zgorevanjem, ki bi bil primeren tudi za uporabo v vozilih, vendar v podjetju ni mogel uresničiti svojih idej. Sredi leta 1882 je Daimler zapustil Gasmotoren-Fabrik Deutz ter začel samostojno kariero v Cannstattu blizu Stuttgarta. Aprila 1882 je podpisal pogodbo o zaposlitvi z Wilhelmom Maybachom. No, tako je prišel trenutek, ko sta Maybach in Daimler oživila avtomobilske pionirske sanje o motorizirani mobilnosti na vodi, na kopnem in v zraku: od leta 1882 so v Daimlerjevem domu na Taubenheimstrasse 13 razvili prvi primerek hitro delujočih bencinskih motorjev. Skupaj s temi motorji, ki so zaradi svojega videza znani kot »dedkove ure«, so luč sveta ugledali prvi motocikel na svetu (»Reitwagen«, 1885), prvi motorni čoln na svetu (1886) in ne nazadnje prvi štirikolesni avtomobil na svetu (Daimlerjev »Motorkutsche«, 1886). Pogoni za tirna vozila so sledili kmalu zatem (Daimlerjev motorizirani Waggonet, 1887), prav tako Wölfertov motoriziran cepelin (1888). Maybach je še dodatno nadgrajeval nedavno uveljavljeno avtomobilsko tehnologijo z zasnovami, kot so štiristopenjski menjalnik z dvovaljnim-v-motorjem (izdelan na podlagi patenta Peugeota iz leta 1890). Izumitelja ni zmotil niti konflikt med Daimlerjem in podjetjem, ki ga je ustanovil v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja: Maybach je v najeti vrtni dvorani hotela Hermann razvil vrstni dvovaljni motor Phoenix in uplinjač s pršilno šobo. Motor Phoenix je požel toliko uspeha, da je mednarodnim licencirancem leta 1895 uspelo obnoviti sodelovanje med Daimlerjem in Maybachom v podjetju Daimler-Motoren-Gesellschaft (DMG).

Wilhelm Maybach, zdaj tehnični direktor pri DMG, je še naprej drugega za drugim dostavljal ključne izume: leta 1897 je bil cevni radiator registriran kot uporabni model, dve leti kasneje pa je bil razvit štiritaktni motor za cepelin grofa Ferdinanda von Zeppelina. Leta 1900 je DMG kot patent prijavil Maybachov satjasti radiator in 22. novembra istega leta je bil v Cannstattu dokončan prvi Mercedes 35 KM. Veljal je za prvi sodobni avtomobil, naročil pa ga je Emil Jellinek, takrat najpomembnejši Daimlerjev distributer. Popolnoma nov koncept vozila Maybach (lahka zasnova, zmogljiv motor z inovativnim hladilnikom, dolgo medosno razdaljo in nizkim težiščem) je med 25. in 29. marcem 1901 prevladoval na mednarodno priznanem avtomobilskem dogodku »Nice Week«. Ta briljantni uspeh je končno vzpostavil Maybachov častni vzdevek: »Kralj oblikovalcev«. V naslednjih letih do leta 1904 je Maybach koncept iz Mercedesa Simplex 40 KM razvil v Simplex 60 KM in Simplex 90 KM, vendar se Maybach po smrti Daimlerja 6. marca 1900 ni več mogel zanašati na brezpogojno podporo v podjetju. To je postalo še posebej očitno, potem ko je avgusta 1903 umrl predsednik nadzornega sveta DMG Max von Duttenhofer. Razlike v mnenjih so se stopnjevale do leta 1906, saj je bi Maybach strasten zagovornik avtomobilskega športa kot gonilne sile za tehnologijo serijske proizvodnje. Razvil je dirkalnik s šestvaljnim motorjem z odmično gredjo, ki ga poganja navpična gred, podpisal pa se je tudi pod visokonapetostni elektromagnetni vžig z dvema svečkama. Namesto da bi uporabili Maybachovo vrhunsko tehnologijo, je bil uporabljen konservativen dizajn Paula Daimlerja. Potem ko je DMG zaprl tudi testni center, ki ga je vodil Maybach, je leta 1907 slednji zapustil podjetje. Leta 1909 je Maybach v Bissingenu v Nemčiji skupaj z grofom von Zeppelinom ustanovil Luftfahrzeug-Motorenbau GmbH. Podjetje, ki ga je vodil Wilhelmov sin Karl Maybach, se je leta 1912 preselilo v Friedrichshafen na obali Bodenskega jezera v Nemčiji, po koncu prve svetovne vojne pa se je podjetje, ki danes trguje kot Maybach-Motorenbau, lotilo avtomobilske tehnike. Prvi avtomobil serijske proizvodnje, Maybach 22/70 KM (W 3), je bil predstavljen leta 1921 in je ostal v proizvodnji do leta 1928 – tako je Wilhelm Maybach v svojem življenju prišel do popolnega kroga. Po odhodu iz DMG je Maybach prejel številne nagrade za življenjske dosežke: Kraljevina Württemberg ga je leta 1915 imenovala za kraljevega gradbenega inšpektorja, leta 1916 pa mu je častni doktorat podelil še inštitut za tehnologijo v Stuttgartu. Ne nazadnje mu je Združenje nemških inženirjev (VDI) leta 1922 podelilo zlato medaljo Grashof, najvišjo čast združenja. Wilhelm Maybach je umrl 29. decembra 1929, pokopan pa je bil na pokopališču v Cannstattu na Uffu, kjer je svoje večno mesto našel tudi Gottlieb Daimler. V zadnjem letu svojega življenja je bil Maybach priča poletu cepelina LZ 127 “Graf Zeppelin” okoli sveta. Slednjega so poganjali dvanajstvaljni motorji Maybach, ki jih je zasnoval Karl Maybach. Leta 1996 je bil sprejet v »Avtomobilsko dvorano slavnih«, leta 2004 pa v »Evropsko avtomobilsko dvorano slavnih«. Avtomobilski inženiring v Maybachu se je končal leta 1941, vendar se je leta 2002 legendarno ime prerodilo v luksuzno blagovno znamko tistega, kar je bilo takrat DaimlerChrysler AG. Luksuzni limuzini serij 240 Maybach 62 in Maybach 57 sta tako v spomin na ikono na novo definirali standard na vrhuncu avtomobilske industrije. Novembra 2014 je Mercedes-Maybach razreda S (model serije 222) praznoval svetovno premiero – od takrat je blagovna znamka sinonim za ekskluzivna vozila, ki zagotavljajo edinstveno raven udobja in eleganten dizajn na podlagi najsodobnejše tehnologije.