USNJEN DOTIK SICILIJANSKE NOČI
Imata rada vulkane? Imam čudovito točko za tiste, ki stojijo na otokih, kot je na primer Etna na Siciliji. Pojdimo skupaj, da raziščemo ta sredozemski biser, uživamo na njegovih obalah in v njegovi bogati vegetaciji, saj vemo, da je Etna z nami. Je nenehno naš navdihujoči spremljevalec. Njegova utišana in veličastna prisotnost se prilega bleščeči, aromatični in pikantni moči otoka. Ponuja neposreden dostop do skrivnosti. Tej na Zemlji in tudi našemu tistemu eruptivnemu delu, ki pogosto miruje v vsakem od nas in ki ga znata razkriti s svojimi risbami Audrey in besedami Benoit. Ta skrivnostna alkimija, ki se poraja v zraku in ki bi prav tako lahko bila opredelitev novega parfuma. – Vse najlepše, Clara
Moj praprastric, nežen, naiven in srčen mladenič, vodi trgovino s tkaninami v zalivu Taormina. Njegova trgovina je postavljena na zadnji strani vdolbine na obali, tam, kjer so sence debele kot volna. Pokrita je pod kamnito kapuco in v zimskih nočeh, ko sonce zgodaj zaide, lahko vidite osamljeno majhno svetlobo, ki visi v temi. Nad temnimi obzidji nebo veriži modrino, kot zvite ceste z zapletenim labirintom. V poletnih nočeh, ko sonce zdrsne v trgovino, s sklonjeno glavo, jahajoč po melodiji cikad, v notranjost pade sneg belega mošusa. Pod bledim lesenim stropom se tvori balet nevidnih plesalcev, kot pisan venec. Moj praprastric pogleda na uro, njegov delovnik je tako končan. Naj vam povem o noči, ko se moj praprastric odloči, da se po službi ne bo odpravil naravnost domov, ampak bo raje odšel pogledat še čolne. Tava po ulicah do spodnjih poti, nato pa prečka poševne vrtove, polne modro obarvanega balzama in dreves limon. Nadaljuje proti jugu. V oddaljenosti med črnimi borovci vulkan Etna z dolgim vijoličnim poljubom objame nebo. Zvezde tam sijejo kot drobna zrna riža, raztresena po glavi mojega praprastrica. Mrak pade na zemljo. V zalivu se ziblje več čolnov. Moj praprastric še posebej opazi največji čoln, ki kot orjaška žival zadrema na hrbtu, ko utripajo luči in na njem plešejo elegantni moški in ženske. Od pomola daleč spoda moj praprastric opazuje potnike, smejijo se, klepetajo, in pijejo jantarno tekočino iz penečih se kozarcev, proizvedenih v neskončnem krovu ladje. Vonj mošusa in maščobnih olj se širi po zraku in se meša z blažjimi vonjavami. Moj praprastric opazuje neskončne korake sem in tja od ladijskega krova do zaključka, prihajanje in odhajanje šibkih in pridnih rok, ki kot hlapci tečejo v neskončnih krogih. Množica pleše na zgornji palubi. Pogled mojega praprastrica ujame žensko in pomisli, da se mu bo z izrazom obraza uspelo približati njenemu pravemu videzu. Srce mu začne trepetati s hitrimi kratkimi utripi (včasih je tako, kot sem sama lahko, moj praprastric zelo navdušen, zaradi česar je tudi nekoliko neroden). Moj praprastric je prepričan, da lahko vidi barvo njenih oči, kljub višini, razdalji od drugih plesalcev in kljub sencam.
V nočnem zraku, polnem pušpana in grenke pomaranče, se ziba in ziba sem in tja ob krovu in ob prehodih. Ali mar sanja? Ženska se odmakne od skupine plesalcev in stoji naslonjena s komolci na palubi točno nad njim. S svojega visokega palubja se zazre v nežnega, naivnega in srčnega mladeniča. »Ta obleka,« razmišlja z vsem zadovoljstvom profesionalca, »je narejena iz čudovite tkanine.« Vrat mojega strica se začne premikati, ko si še bolj zaželi ljudi in luči. Iskre se dvignejo v nebo, višje od ladje same, kot laserske luči, ki jih nosijo kriki, smeh, včasih krohot, nato še več smeha, včasih le šepetanje. Papirnate luči na krovu počasi izpuhtijo in silhueto ladje nazaj zaobjame noč. Plesalci na tiho zdrsnejo v svoje kabine. Tu je vse opravljeno. Pa vendarle se moj praprastric še ne more odločiti, da bi šel domov. Sprehodi se do plaže, sleče oblačila in odide v morje. Nekaj časa plava v grebenih in koritih valov, ki jih zajema gosta noč. Plava, medtem ko ga pod vodo opazujejo oči skozi roke morskih alg nad muljem, ki se premika. Nato se potopi dvajsetkrat, tridesetkrat. Z močnimi zamahi se odpravi naravnost na odprto morje. Za njim je Etna, ogromen svetilnik, katerega krater je že od nekdaj prvi, kot tudi tisto jutro, vsako jutro pozdravil dan. Ob osmi uri zjutraj je moj praprastric že v službi za svojim pultom. Je nekoliko utrujen in njegove oči so zazrte v oddaljenost. Spominja se usnjenega vonja na nebesnem tronu pretekle noči. Misli, da tega ne bi niti znal natančno izraziti z besedami, saj je kot skrivnost, ki mu je bila prišepetana v njegovih intersticijah, misli, da so dišave srečanja. In njegova vrata prodajalne bodo za srečanja ostala odprta ves dan.
